Od 18. februarja 2022 živi v MGC Bistrica v Domžalah Janez Preškar, devetdesetletnik z izjemno bogato glasbeno zgodbo. Njegova harmonika znamke Hohner je z njim od otroštva – dragocen spomin na desetletja igranja, nastopov in veselja.

Po koncu druge svetovne vojne se je z veliko vnemo lotil igranja. Nastopal je v Artičah, na Brezicah, v operetah, na porokah in zabavah, kjer si je pridobil vzdevek »Artiški Ivo«. Harmoniko je vzel s seboj tudi v službo v Italiji, na potovanja v Izrael in na številne družabne dogodke doma in v tujini.

Danes harmonika v njegovi sobi stoji kot okras in spomin na mladost. Ko danes zbira spomine za bilanco svojih pestrih devetdeset let, ugotavlja, da mu harmonika in igranje nanjo pomenita velik življenjski motiv – bogatita mu dušo, mu dajeta veselje, optimizem in samozavest.

V MGC Bistrica smo ponosni, da med nami živi človek s tako živahno zgodbo in srcem, polnim glasbe.

MOJA HARMONIKA IN JAZ

Spominski zapis

—

Po koncu druge svetovne vojne smo se poleti leta 1945 vrnili iz izgnanstva v Srbiji in se naselili v Artičah pri Brežicah. Šola je bila požgana, ljudje pa so se vračali iz izgnanstva v Nemčiji ter začeli obnavljati izropane in porušene domove. Obnova je stekla z veliko vnemo. Moja starša sta bila učitelja oziroma vzgojitelja in sta se z veliko predanostjo lotila obnove šole ter kulturnega življenja v kraju.

Ker sem bil edinec in med vojno prikrajšan za otroštvo, mi je oče obljubil, da mi bo po koncu vojne kupil, kar si bom najbolj želel. Zaželel sem si harmoniko, in sicer harmoniko znamke Hohner. Oče mi jo je res kupil. Nek občan je med vojno delal v tovarni Hohner v Nemčiji in si je harmoniko izdelal zase. Ker pa je potreboval denar za obnovo porušene hiše, jo je prodal mojemu očetu. Tako sem postal lastnik harmonike, ki jo kot dragocen spomin hranim še danes.

Z veliko vnemo in veseljem sem se lotil igranja. Sprva sem imel zasebnega učitelja in zbiral note. To se je dogajalo v šolskih letih 1945/46 in 1946/47. Naslednji dve leti, 1947/48 in 1948/49, sem obiskoval Glasbeno šolo v Brežicah. Nato sem se še šest let učil klavir, tako da sem v osmih letih končal gimnazijo in hkrati tudi glasbeno šolo.

Leta 1948 sem na produkciji glasbene šole v Brežiški viteški dvorani nastopil s skladbo Mladi vojaki. Dvorana je bila polna. Med poslušalci je bila tudi moja mama, ki si od treme ni upala pogledati na oder, saj se je bala, da se bom zmotil. Jaz pa sem pogumno odigral skladbo. Po dvorani se je razlegel velik aplavz, mama pa je bila zelo srečna.

Moja mama je bila predsednica društva žensk v Artičah. Ob dnevu žena se je v zadružnem domu zbralo okoli štiristo žensk. Veselile so se ob dobri hrani in pijači, jaz pa sem jim igral na harmoniko. Ženske so plesale in vriskale. Od občinstva sem dobil tudi veliko prostovoljnih prispevkov, ki so jih zbirali v klobuk.

Pogosto sem igral tudi z drugimi glasbeniki, na primer z mamo, ki je igrala violino. Igral sem z Dragom Derendo, tastom Nuše Derenda. Pri Derendovih smo imeli vaje, njegova žena Tinka, danes stara 92 let, pa se še vedno rada spominja najinega skupnega igranja. Še danes v sobi hrani najino skupno fotografijo, na kateri on igra kitaro, jaz pa harmoniko. Ker Marika Haler živi v sosednji hiši od Derendovih, mi vedno znova prinaša Tinkine pozdrave.

Z mamo sva velikokrat igrala tudi pozno v noč. Igral sem tudi s Karlom Preskarjem iz Artič, ki je vodil pihalno godbo v Pišecah. Rado Dernač je igral pozavno, jaz pa harmoniko. Tako sem si pri zabavah, plesih in porokah pridobil vzdevek »Artiški Ivo«.

Leta 1953 smo v Artičah igrali opereto Planinska roža, leta 1954 pa opereto Hmeljska princesa. Takrat sem igral harmoniko. V orkestru so bili tudi violinisti Ahačič, učitelj iz Sevnice, Pohar, učitelj iz Kapel, Pihler iz Globokega, Jankovič, učitelj iz Podbočja, in Škrabelj, učitelj iz Čateža. Medved, učitelj iz Krškega, je igral kontrabas, tolkala je igral učitelj Tominc iz Globokega, klarinet pa Rueh iz Brežic, ravnatelj glasbene šole. Baškovič, učitelj harmonike in klavirja v glasbeni šoli v Brežicah. Vodja in dirigent je bil učitelj Sicherl, doma iz Trzina, pozneje učitelj v Mengšu.

Leta 1955 sem odšel študirat v Ljubljano. V študentskem naselju so me vabili, naj se vključim v njihov orkester, vendar sem povabilo odklonil, ker sem imel glasbo le za občasno dejavnost ob posebnih priložnostih. Prednost sem dal študiju gradbeništva, saj takrat študija ni bilo mogoče končati prej kot v šestih letih. Kot absolvent sem dobil strokovno prakso v Izraelu, pred odhodom pa sem moral opraviti še izpit iz angleščine.

Februarja 1958 sem bil kot študent med počitnicami doma v Artičah. Povabili so me, naj grem v Pišece igrat na poroko. Poročila se je znanka iz Artič, Mira, ki je bila upraviteljica šole v Pišecah. Februarja je snežilo, po me pa so poslali voz s konjički, ki so me odpeljali v Pišece. Tam je bilo zelo veselo. Zadržal sem se dva dni in dve noči, kjer smo rajali in se veselili. Mira ima danes 92 let in se še vedno rada spomni tega lepega dogodka izpred skoraj sedemdesetih let.

Kot absolvent sem dobil dvomesečno strokovno prakso v Izraelu. Zame je bilo to eksotično potovanje. Stanoval sem v vili pri družini Hirsch na naslovu Malal Street 15 v Ramat Ganu, predmestju Tel Aviva. Počutil sem se kot doma in imel številne stike. Domači sin, študent kemije, je bil v istem času na podobni praksi v Belgiji. Hčerka pa je živela, kot takrat večina mladine, v kibucu, trenutno pa je služila dveletni vojaški rok, saj je bila vojaška obveznost v Izraelu predpisana tudi za ženske.

K družini so prihajali različni obiski. Študentje so imeli na domačem vrtu različne krožke, na katerih so recitirali pesmi v hebrejščini, komponirali in izvajali elektronsko glasbo. Tudi jaz sem jim zaigral kakšno našo pesem.

V Tel Avivu sem se seznanil s hčerko članov orkestra, ki so se tja priselili iz Zagreba. Ob večerih so igrali na vrtu hotela Ramat Aviv. Tudi jaz sem plesal pod palmami tega lepega okolja. Člani orkestra so me povabili na kosilo k sebi domov. Tako sem imel priložnost družini Fridman zaigrati na njihovo harmoniko več slovenskih pesmi in melodij. Prepevali smo tudi dalmatinske pesmi.

Ta hčerka mi je čez čas na praznovanju dneva izraelskega letalstva predstavila komandanta izraelskega letalstva. Ezer Weizman mi je stisnil roko, mi zaželel dobrodošlico in prijetno bivanje v Izraelu. Nazdravila sva s čašo vina. Tako sem spoznal prihodnjega predsednika Izraela.

V najlepšem spominu imam tudi slavje ob svoji diplomi pri nas doma v Brežicah. V sosednji gostilni Lukež so pripravili odojka in drugo kulinariko. Tega doživetja ne morem nikoli pozabiti, saj je bil to eden najlepših dogodkov pri nas doma v Brežicah.

Ko sem bil po študiju v šoli za rezervne oficirje v Karlovcu, so spraševali, ali kdo igra kakšen inštrument. Prijavil sem se in bil poslan domov na dopust, da sem prinesel harmoniko. Naša četa je imela svoj pevski zbor. Dirigent je bil komandir čete, major, ki je imel dober posluh in smisel za glasbo. Jaz sem s harmoniko spremljal tudi nastope na javnih prireditvah v Karlovcu.

Po končani šoli sem bil kot vodnik nameščen pri pontonirskem bataljonu v Petrinji. Tam se je zgodilo, da smo Slovenci imeli svoj orkester in ob nedeljah igrali na mladinskih plesih v dvorani Gavrilović.

Na orožne vaje so prihajali rezervisti iz Posavja, med katerimi sem jih veliko poznal. Moj vod je imel nalogo postaviti pontonski most čez Kolpo, po katerem je prevozil tank. Po tej operaciji smo most razstavili. Ob koncu vaj so rezervisti odšli h komandantu in ga prosili, ali grem lahko z njimi na vas, da bi proslavili uspešno vajo. Tako smo proslavljali in plesali pozno v noč. Ostal je lep spomin.

V Petrinjo je prišla ekipa Radia Zagreb, da bi organizirala in posnela oddajo Pokaži, kaj znaš. Predlagali so, naj nastopi tudi naš orkester, a ker so nekateri člani že odšli domov, so predlagali, naj se oddaje udeležim sam. Med šestimi harmonikarji sem zmagal. Na pustni torek je Radio Zagreb predvajal posnetek oddaje. Moja mama je po naključju poslušala to radijsko postajo in slišala, kako igram pesem Če vinček govori. Bila je zelo ponosna name.

Prvega avgusta 1966 sem prišel v službo v italijansko Švico, in sicer v Locarno, v inženirski biro Maggia Kraftwerke, velik biro za projektiranje in vodenje izgradnje hidroenergetskih objektov in cest. Oktobra je podjetje za zaposlene organiziralo zabavo, na kateri so pekli kostanj in ga zalivali z vinom Merlot del Ticino. Sodelavec je igral harmoniko. Ko si je vzel premor, je inštrument posodil meni. Od takrat naprej sem igral le še jaz. Ljudje so bili navdušeni in po treh mesecih sem postal pri vseh zelo poznan.

Po vrnitvi v Slovenijo smo organizirali ekskurzijo za kmetovalce iz Vipavske doline in vodarje s Primorske v Izrael, kjer smo si ogledali namakalne sisteme. Nastanili smo se v Palestinskem hotelu v vzhodnem Jeruzalemu. Po večerji smo bili razpoloženi in smo prepevali. V istem hotelu je bila nastanjena tudi skupina iz Italije. Župnik je pripeljal skupino nun, ki so se nam kmalu pridružile, in vnel se je ples. Jaz sem igral na klavir. Bilo je prijetno vzdušje in tega dogodka se rad spominjam.

Ko so sosedovi v Mednem dokončali svojo hišo, so organizirali slavje in povabili tudi mene. Sosed Martin je bil zelo ljubezniv. Skupaj smo prepevali in igrali slovenske ljudske pesmi. Na splošno sem imel z vsemi sosedi zelo dobre odnose.

Sodelavec Živko Rus je organiziral izlet v Belo krajino, v Vidošiče, vinorodne kraje blizu Metlike. V bližini stoji cerkvica svete Ane. Njegov brat je imel kmečki turizem in je organiziral družinsko druženje. Bilo je veselo, jaz pa sem igral harmoniko. Še danes se po toliko letih spominjam Živkove mame, kako se je smehljala, pela z nami in bila vesela.

Nekega lepega poletnega večera so pri prijatelju Struni v vili na Rudniku v Ljubljani organizirali druženje ob zaključku gradnje Ginekološke klinike v mestu Perm na Uralu v Rusiji, ki jo je izvajalo podjetje njegovega sina. Na večeru je bil prisoten tudi gubernator Permske oblasti z ženo in voditeljico urbanizma. Po večerji in pijači, Struna je bil predsednik društva cvičkarjev, me je prijatelj povabil, naj zaigram. Ko sem ob prijetnem večeru zaigral melodijo Oči čornje, je bila žena gubernatorja tako ganjena, da mi je podarila poljub. Nato so nadaljevali pot proti morju.

Ko smo bili z dvema inženirjema iz Strojnega inženiringa SCT službeno v Pragi, smo se zvečer oglasili v znanem gostišču Pri Fleku na pivu. Ob 23. uri so lokal zaprli, nam pa je bilo to prezgodaj. Odšli smo v hotel Intercontinental, kjer so imeli v kleti še veselico. Ko sem v lokalu zagledal bel klavir, sem sedel zanj in zaigral arijo iz splitske operete Mala Floramye. Za konec sem zaigral še Na planincah in razpoloženje je bilo na višku. Ob dveh zjutraj smo se poslovili z dobro voljo.

Bil sem že v službi v Mariboru, ko sem prejel obvestilo, da se je v Baslu rodila moja hči Sabina. V kleti hotela Orel v Mariboru smo organizirali veselo praznovanje. Kolega je stopil do muzikantov in jih vprašal, ali bi mi posodili harmoniko. Tako sem dobil harmoniko in svoji hčerki v čast zaigral ter ustvaril izjemno razpoloženje. Muzikanti so me pozvali, naj pustim gradbeništvo, oblečem rdeč jopič in se pridružim njim.

Ko je bila pri nas na obisku sestrična Linda iz Avstralije, sem ji zaigral na svojo harmoniko. Moje igranje je posnela in ga po vrnitvi v Sydney predvajala svojim domačim.

Od 18. februarja 2022 živim v MGC Bistrica v Domžalah. Ob mojem prihodu v dom smo pripravili proslavo v gostilni pri Repovžu. Sodelovala je tudi prijateljica Marika Haler, ki je organizirala profesorja harmonike, da mi je ob prihodu zaigral mojo najljubšo skladbo iz začetkov mojega muziciranja: O sole mio.

Danes je harmonika kot okras v moji sobi. Vsakič, ko jo pogledam, me vrne v številne spomine na mladost od osmega leta naprej. Preigraval sem: Češke polke, Dunajske melodije, Italijanske kancone, Slovenske ljudske pesmi, Avsenikove polke in valčke, Dalmatinske pesmi, Starogradske pesmi, Jugo šlagerje, Zim zelene melodije itd.. Čeprav že dolgo ne igram več, sta me tu v domu dve medicinski sestri, Mateja in Ivanka, pregovorili, da smo skupaj zapeli in zaigrali. Naše dejanje je bilo posneto, posnetek pa poslan moji hčerki v Švico, ki ga hrani še danes.

Ko danes zbiram spomine za bilanco svojih pestrih, razgibanih in bogatih devetdesetih let, ugotavljam, da mi harmonika in igranje nanjo po menita velik življenjski motiv. Bogatita mojo dušo, mi dajeta veselje, življenjski optimizem in samozavest. Prav zato tudi v prihodnost gledam z optimizmom.